Dan potem ali kako pravilno razumeti evropske volitve
Nemški kancler Scholz je po največjem porazu stranke na volitvah v njeni 130 letni zgodovini (dobili so komaj 13 %) , za novo predsednico Evropske komisije takoj podprl Ursulo von der Leyen. Ta si želi koalicijo s strankami, ki so jim volivci 9. junija 2024 definitivno rekli ne. Takšna koalicija se tudi že delno uresničuje. Evropska ljudska stranka naj bi dobila vodstvo komisije – da bo na njenem čelu prva predsednica EK, ki je v preiskavi evropskega tožilstva, staro-nova Ursula von der Leyen, ni nobena skrivnost. Hudo poraženi socialisti bi – za nagrado! – dobili predsednika Evropskega sveta, Liberalci, ki so bili prav tako poraženi (na primer v Nemčiji), pa zunanjo politiko.
Ponavlja se stara zgodba. Birokratski bruseljski aparat, ki ga ni nihče izvolil, presliši to, kar so povedali volivci in ravna, kot da bi jih ne bilo. To je neposreden suspenz demokracije, oziroma neka oblika mehkega državnega udara, s še kako trdimi posledicami.
A to se sploh ni zgodilo prvič. Kar je najbolj tragično je, da se to redno dogaja. Poglejmo podrobneje: najpomembnejši dokument Evropske unije, nekakšna ustava Zveze, je Lizbonska pogodba. Ta ima svojo zgodovino. Nadomestila naj bi Ustavo za Evropo, katere usoda je bila zaupana referendumu. V Franciji je referendum potekal 29. maja 2005. Vprašanje, ki je bilo zastavljeno volivcem, je bilo: “Ali se strinjate s predlogom zakona, ki omogoča ratifikacijo pogodbe, ki vzpostavlja ustavo za Evropo?”.Petinpetdeset odstotkov volivcev je glasovalo proti.
Rezultat referenduma, pa tudi podobno glasovanje na Nizozemskem, je zapečatilo usodo pogodbe, četudi so nekatere nove članice (leta 2004 je prišlo do velike združitve, ko se je Evropski uniji pridružili 14 držav), tudi Slovenija, to v parlamentu potrdile.
Zavrnjena ustava
Ko je bila Ustava EU zavrnjena, Bruselj ni poslušal volje ljudi, ki so rekli odločen ne nadaljnji birokratizaciji Evrope. Počakal je dve leti in prišel z novo idejo. Tokrat je bila to Lizbonska pogodba. Belgija in Francija – oziroma njuni vladi – sta dosegli, da se v njej izrecno ne omenja krščanskih korenin Evrope. A je v preambulo vseeno prišlo besedilo, ki je dovolj jasno, kar se tega tiče. Govori o tem, da Lizbonska pogodba izhaja iz »verskih in kulturnih korenin Evrope.«
Katere so verske korenine starega kontinenta, ni potrebno ugibati. To je krščanstvo. Večina sprememb, ki so bile vključene v zavrnjeno pogodbo iz leta 2005, je bila sicer vključena kot amandmaji. Posledično je bila Lizbonska pogodba od svojega nastanka slabo sprejeta. Ljudje so razumeli, da so jih v Bruslju poskušali pretentati.
Danes je še huje
A danes je še huje. Ne samo, da so pretentali ljudi, ki so glasovali proti razširjanju pooblastil Evropske unije (referendum 2005), pretentali so tudi Lizbonsko pogodbo samo in jo na ta način suspendirali. Komisija, ki jo je vodila Ursula von der Leyen, je bila sploh prvak v tej vrste zlorabi. Kaj mislimo s tem? Nobena od tem, ki so bile promovirane v njenem mandatu, namreč nima dejanske podlage v najvišjem dokumentu EU, v Lizbonski pogodbi.
Če smo ves čas poslušali o tem, da morajo biti pravice manjšin nad pravicami večine – kar je zloraba oblasti, par excellence – tem manjšin v pogodbi sploh ni. Lizbonska pogodba na nobenem mestu namreč ne omenja tako imenovane LGBT+. Ta kratica v njej sploh ne obstaja. V njej tudi ni nobene »zelene tranzicije«, s katero so nas posiljevali dolgih pet let, njen rezultat pa je bil, da je danes nemška avtomobilska industrija na kolenih.
Lizbonska pogodba, nadalje tudi ne omenja migrantov, še manj pa dopušča dejstvo, da so meje Evropske zveze odprte na jug in vzhod, da lahko v Unijo vstopi vsak, četudi nima dokumentov. Meje, ki so dokaz državne suverenosti, so luknjaste kot švicarski sir. Slednji je tudi lepa prispodoba za to, kar je danes Evropska unija oz. cela Evropa.
Ni bilo vedno tako
A vselej ni bilo tako, sploh ne. Če že govorimo o migrantih in o koreninah Evrope, zato ne moremo mimo trenutka, ko je Evropska zveza kot taka nastajala. Takrat je bil ne njenem čelu nekdo, ki mu je šlo tako za Evropo, kot za Afriko, kot bomo videli v nadaljevanju. Človek, ki je bil nosilec tega projekta, je eden najpomembnejših politikov 20. stoletja na Zahodu. To je bil Jean Monnet, eden od štirih ustanovnih očetov sodobne Evrope. Na skrivaj je pripravil projekt gospodarskega združevanja premogovne in jeklarske panoge, glavnih virov morebitne vojne industrije.
Spomladi leta 1950 je svoj projekt predstavil Robertu Schumanu, ki je zagotovil soglasje nemškega kanclerja Konrada Adenauerja. 9. maja 1950 je tako predstavil slovesno izjavo, v kateri je vse zainteresirane države pozval, naj postavijo prve konkretne temelje evropske federacije. To popisuje v Spominih, kjer najdemo naslednji odlomek. Avtor ga je v celoti podčrtal in je v knjigi edino podčrtano besedilo. Tako: »Z združevanjem osnovne proizvodnje in ustanovitvijo nove visoke oblasti, katere odločitve bodo zavezujoče za Francijo, Nemčijo in države, ki se ji bodo pridružile, bo ta predlog postavil prve konkretne temelje za evropsko federacijo, ki je nujna za ohranitev miru.« (Monnet, Spomini, str. 353). V teh besedah je bila rojena Evropska skupnost za premog in jeklo, predhodnica Evropske unije.
Razvoj Evrope
A v neposredni bližini tega navedka najdemo zapisan programski stavek z naslednjo vsebino: »Evropa bo lahko s povečanimi sredstvi uresničevala eno svojih bistvenih nalog: razvoj afriške celine«. Razvoj Evrope je tako rekoč predpostavljal razvoj Afrike, na osnovi evropske civilizacije, v najširšem pomenu besede. Takšnemu vizionarstvu smo bili v nedavni zgodovini redko priča. To je pomenilo, da bi Afrika – če bi evropski politiki ravnali v duhu ustanovnih očetov – počasi postajala to, kar je danes Evropa.
Ob tem se tudi pozablja, da migracijam iz Afrike v Evropo ne botruje nobeno človekoljubje. Leta 2015 je Angela Merkel preprosto ugotovila, da Nemci več nočejo delati v gradbeništvu, na cestni infrastrukturi in na kanalizaciji. In je odprla meje za ljudi iz črne celine. Ob tem ostaja še eno pomembno dejstvo. Iz afriških okolij v Evropo odhajajo najboljši, kar pomeni, da v njihovem domačem okolju ni več ljudi, ki bi skrbeli za razvoj. Tako se kriza Afrike samo poglablja, kajti največji bruseljski človekoljubi – največ pa jih je prav med socialisti in socialnimi demokrati – z migracijami uresničujejo prav tisto, kar očitajo drugim: brezobzirni imperializem.
Kaznovana dvoličnost
To dvoličnost so ljudje na volitvah kaznovali. Gre jim za normalni način življenja, za klasično Evropo brez neo-marksistično-socialističnih dodatkov, ki jo uničujejo. Za Evropo nacij in demokracije, kjer se volja ljudi sliši. V tej luči je nastajanje nove Evropske komisije docela groteskno, še posebej, če si pogledamo rezultate največjih socialističnih oz. socialdemokratskih strank. Začnimo pri največji državi, pri Nemčiji.
Na njenem vzhodu je desna AFD (Alternativa za Nemčijo) prejela največje število glasov, na zahodu države pa je bil zmagovalec (tudi v širšem zapopadku) blok desnega centra CDU/CSU. To je šlo na rovaš hudega poraza vladne garniture, ki je bil še toliko bolj pereč, ker je bila volilna udeležba rekordna (64,8%).
Socialisti oz. socialni demokrati so bili nadalje poraženi v Španiji, v Avstriji, v Belgiji, v Franciji in v Italiji. V zadnjih dveh deželah so zmagale nacionalno orientirane stranke. Prav tako so bili poraženi v Sloveniji. Tu je bila tudi poražena tako imenovana »liberalna opcija«, ki naj bi jo utelešal Robert Golob, cvetačni princ, kot so ga ljubkovalno poimenovali zaradi svetovno znanega selfija s karfijolo.(https://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-traci/ne-boste-verjeli-kam-je-med-polcasom-tekme-proti-dancem-skocil-premier-golob-foto/
Portret moža s karfijolo
Zadržimo se tukaj za hipec: recimo, da pisec tega članka nekaj ve o zgodovini in politiki. V tem smislu pa se ne more spomniti nekega predsednika vlade (ali koga drugega na podobnem mestu), ki bi se ovekovečil s karfijolo (ali z zeljnato glavo, repo, korenjem, peso in kar je še podobnih vrtnin oziroma poljščin). Še manj se spominja, da bi ob takšnem posnetku navdušenje izražala njegova družica (ali kakšen status že punca od našega predsednika ima).
Ampak »portret moža s karfijolo« premore tudi resno plat. Namreč, da gre za povolilno reakcijo, ki ne označuje nič drugega kot nekakšen »piš-me-v-rit«, zelo podoben aktualni evropski politiki. Naš Robi se – tako kot vsi zgoraj navedeni – namreč požvižga na voljo ljudi, ki so ga ob zadnjih evropskih volitvah postavili v oslovsko klop oz. mu rekli, da ga imajo dovolj.
Stranka Svoboda namreč ni dobila niti enega poslanca. Šarec in Jovova sta iz stranke, ki se je šele kasneje pridružila stranki sedanjega predsednika. Tista Svoboda, ki pa je zmagala na parlamentarnih volitvah, pa je ostala na teh brez izkupička. Ljudje niti najmanj več ne verjamejo, da je sposobna voditi državo. Tu bi moral Robert Golob odstopiti, parlament pa bi se moral razpustiti v luči novih volitev. A to je čisto v luči Scholza in von der Leynove: nekateri na vrhu so nedotakljivi, ne glede na volilne izide in politiko, ki jo vodijo.
Kaj bo potrebna kakšna revolucija, eksplozija ljudskega nezadovoljstva od spodaj, da se bodo stvari vrnile na pravi tir. Kajti tega je Evropska unija danes bolj potrebna kot česarkoli drugega, v njeni celotni zgodovini.
Prof. dr. Boštjan Marko Turk
Portal24; Foto: zajem zaslona
