Cilji: 3 znanstveno dokazane trditve o tem, kako pravilno zastaviti cilje za bolj zadovoljno življenje (Delta metoda)
O ciljih radi mislimo, da vemo že vse. Saj veste, jasni, enostavni in časovno zamejeni, kajne? Res je. Pa “S.M.A.R.T” morajo tudi biti. Pa še kakšna na to temo se najde kar takole, na hitro iz rokava.
Malo ljudi se zaveda, da je eno najpomembnejših odkritij zadnjih dvajsetih let na področju sociologije pravzaprav dejstvo, da smo ljudje v resnici ciljno orientiran organizem. Torej, da imamo (in potrebujemo!) cilje, namere, ideje itd. o tem, kam gremo. Ob tem obstajajo tudi zelo resne trditve o tem, da je v proces zastavljanja in doseganja ciljev vključen pravzaprav kar naš celoten kemijski sistem v telesu, ki je povezan s srečo (predvsem dopamin).
Vse to pa pred nas postavlja pomembno vprašanje.
Kako torej zastaviti cilje tako, da bo njihovo doseganje v naše življenje vnašalo srečo in vzpodbujalo optimizem pri pogledu v prihodnost?
Pri iskanju odgovora si tokrat pomagajmo z znanstvenimi raziskavami.
1. “Non-zero goals” (Headey, 2008)
Eden od zanimivejših vpogledov prihaja iz raziskav, ki jih je l.2008 opravili Headey s kolegi (Več tukaj) Ugotovili so, da so za razvoj občutka sreče veliko boljši takšni cilji (poimenovali so jih “non-zero goals”), ki ne vključujejo le naše osebne dobrobiti, temveč dobrobit in interese tudi drugih tj. družine, prijateljev, znancev, sodelavcev itd. Torej, nekakšno višje dobro za vse, tako glede uspeha, kariere, kot tudi splošnega zadovoljstva.
2. Avtonomija, svoboda … (Ken Sheldon, 2010)
Druga, nič manj zanimiva ugotovitev od prve, prihaja od Kena Sheldona, pionirja literature o pozitivni psihologiji. Skupaj s kolegi je, s pomočjo dnevnikov, pol leta spremljal cca 200 oseb. Spremljali so predvsem kakšne cilje si te osebe zastavljajo in kako se je v tem času spreminjal njihov občutek sreče v življenju. Leta 2010 je Sheldon s kolegi tako prišel do ugotovitve, da so tisti ljudje, ki so si zastavljali cilje, ki so jim omogočali večjo avtonomijo (svobodo), močnejši občutek samozavesti in tesnejšo povezavo z drugimi ljudmi, v pol leta bistveno izboljšali občutek zadovoljstva s svojim življenjem kot tisti, ki pri svojih ciljih niso upoštevali omenjenih vidikov.
3. Intrinzično (Cristopher P. Niemec, 2008)
Kot tretjo ugotovitev pa naj navedem razmerje med “intrinzičnimi” in “ekstrinzičnimi” cilji. Spremljanje vpliva intrinzičnega tj. “vgrajenega v” ciljih, predvsem iskanje smisla in povezave z drugimi ljudmi kaže, da gre pri ciljih, ki nas res osrečujejo, v bistvu za naše iskanje poti po vključitvi v svet in ne toliko za nekakšne zunanje cilje (npr. biti slaven ali biti bogat). To so leta 2009 potrdile tudi ugotovitve Cristophera P. Niemieca in kolegov v Rochestru (več tukaj). Ugotovili so, da usmerjanje pozornosti (v procesu izbire ciljev) na ti. notranje (intrinzične) vidike cilja kot je npr. povezanost z drugimi, bistveno hitreje in temeljiteje vodi k povečanju zadovoljstva in sreče v življenju, kot pa npr. zgolj zgolj fokus na zunanje vidike kot je npr. služenje denarja (ali na “biti slaven”).
Torej, iz tega prispevka lahko povzamemo sledeče: če želimo pri zastavljanju in seveda kasneje pri doseganju ciljev okrepiti tudi občutek sreče in zadovoljstva v življenju, moramo biti, ob vseh “standardnih” napotkih, pozorni tudi vsaj na sledeče tri vidike:
1. Cilj naj vključuje širšo dobrobit (ekipe, družine …)
2. Cilj naj po možnosti vključuje našo avtonomijo, svobodo, samozavest
3. Cilj naj vključuje našo povezanost z drugimi ljudmi
Vse ostalo, omenjeno na začetku, pa naj kar ostane. Cilj mora biti predvsem čim bolj jasen, enostaven in tudi časovno zamejen, če pa bo vključeval tudi omenjene tri vidike, pa bo v naše življenje dodatno vnašal tudi občutek sreče in zadovoljstva z življenjem.
Srečno!
Edvard Kadič
vir Foto: Pexels
