Celje nas ni streznilo, nas bo vsaj Beograd?
Pogosto rečemo, da se dan po jutru pozna. A če dobro pomislim, so si prav jutra strašno različna med seboj. Že to, da enkrat vstanemo z levo, drugič z desno, jih dela unikatne. Nekateri ga sicer prespijo, drugim, zlasti še, če še pred službo peljejo otroke v vrtec, se začne stresno.
So takšni, ki si že zarana vzamejo čas za telovadbo, zajtrk, kavo. Eni se zjutraj celo ljubijo, drugi delajo spiske, komu bodo zagrenili dan. Tretji se zbudijo šele za volanom. Nekaterim gre na živce ptičje petje, drugi odprejo vsa okna, da ga slišijo. ”Najlepše” je, ko zjutraj odpove pokorščino avto, nam pa se mudi v službo ali po opravkih. Jutra zaznamujejo tudi neskončne kolone pločevine, ki se valijo proti večjim mestom. Pa iskanje parkirišča. Pa dež, ki se je čisto nepričakovano usul, mi pa brez dežnika! Srečneži že prej, preden zazvoni ura, skočijo iz postelje, in si – vsi nasmejani- rečejo:”Kako lep dan je pred menoj!”
Jutra v bolnišnicah
Jutra v bolnišnicah so čisto drugačna. Tam se čas ustavi in minute so dolge kot ure. Ni prijetno, če nas kaj boli, če smo zaskrbljeni, če nas tišči v prsih, če nas je strah- česar koli. Tudi jutra, ki jih preživljamo v času dopustov, so drugačna od tistih, ko hitimo v službo. Če se prebudimo dobre volje, vidimo sonce, četudi nebo prekrivajo oblaki. Ko prispemo v službo, se včasih celo sprašujemo, kako je mogoče, da smo prišli pravočasno. Toliko stvari se lahko zgodi že zarana, ko komaj odpremo oči.
Neli je proti jutru rodila sina Gašperja. ”Matrala” se je skoraj dvanajst ur, in ko je že mislila, da so ji popadki vzeli še zadnje grame moči, je mali upornik zdrsnil iz nje in jo neskončno razveselil. Enako je razveselil stare starše, ki so veselo novico o prvem vnuku razposlali med bližnje in prijatelje. Moja prijateljica Ljerka, letos bo stara 100 let, zjutraj najprej pomiga s prsti na rokah in reče: “Hvala Bogu, še sem živa! Kako lepo je, da se lahko sama oblečem, si pripravim zajtrk, pospravim posteljo!« Dan začne s hvaležnostjo in ga na enak način zvečer, ko gre spat, tudi zaključi.
Sredino jutro
Sredino jutro pa se je začelo z grozljivo novico o streljanju na neki osnovni šoli v Beogradu. Slovenci še nismo pozabili medvrstičnega nasilja v Celju, beograjski dogodek je obudil spomine tudi na leto 2021, ko so na Gorenjskem prijeli dvajsetletnika, osumljenega, da je želel oditi na morilski pohod. Po tihem sem si rekla:«Bog se usmili družbe, v kateri živimo!« Kam so izginile vrednote, ki so pomagale prednikom, da so previharili viharje?
Ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar je povsem jasna: »Samo čakam, kdaj bodo začeli streljati, opozarjam že več let! Ker so vse meje porušene, ker ni več nobene avtoritete.« Ne le, da ni avtoritete, tudi meja ni. Vse je dovoljeno. Tudi v slovenski družbi so grožnje z ubijanjem prestopile vse meje. Žal jih ideološko razdeljena družba tolerira. Žal.
Se mar odrasli ne zavedamo?
Se mar odrasli ne zavedamo, da naše besede o ubijanju celo zelo konkretnih oseb, nemoteno plavajo po zraku kot milni mehurčki? Besede, ki jih mladi slišijo neštetokrat, bi prav tako lahko rodile krvave in grozljive posledice… Saj veste: kar se Janezek nauči, to Janezek zna! Že če pride do čisto ”navadnega” nasilja, se nekateri izgovarjajo na računalniške igrice, na smrtonosne pohode po Ameriki. Družba, ki ne išče razlogov za izrojenosti pri sebi, temveč raje pri drugih, je obsojena na propad.
Kako je v Srbiji? Ne vem. Pravijo, da je ilegalnega in legalnega orožja na kupe! In kot je nekdo zapisal na twiterju, so TV serije in filmi polni nasilja, reality showi, tabloidi,intervjuji s kriminalci, ki imajo status družine Kardashian, so zelo priljubljeni. Pravijo celo, da bo postal ta fant čez čas, ko bo ponovno sedel v šolske klopi, kot da se ni nič zgodilo, idol, junak vseh, ki v sebi nosijo zamere, ki negujejo maščevalnost, ki ne ločijo med prav in narobe.
Upokojena učiteljica Vilma je zapisala: “Mogoče se odrasli res ne zavedate razvajenosti in pljuvanja ter nespoštovanja tudi na FB, twiterju. Zapisano ostane in je vidno. Otroci so kot gobe. Srkajo vse.” Leonida Zalokar še pravi: “Svet je padel s tečajev. Gre za popoln upad norm, vrednot, morale med odraslimi. Otroci so odraz družbe.”
Celje nas ni streznilo, nas bo vsaj Beograd?
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
