Boštjan M. Turk: Zbudi se, Slovenija!
Zgodila se je stvar, ki je v Sloveniji redka. Nekaj je uspelo, in to v najširšem planu. Ta uspeh bi ne bil uspeh, če bi ne bil temeljno povezan s splošno slovensko neuspešnostjo, odkar z republiko več ali manj gospodarijo sile, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija. Uganili ste že, da gre za predstavitev peticije o komunističnih zločinih, katere avtor je dr. Mitja Ferenc, predlagateljica pa evropska poslanka Romana Tomc. Ne nazadnje se moramo prav njeni pogajalski spretnosti zahvaliti, da je bilo besedilo uvrščeno na dnevni red in potem naknadno še izglasovano. Danes se je namreč klima v Evropi toliko spremenila, da so nekateri poslanci (konkretno poslanka zelenih socialistov) tekst postavljali pod vprašaj. Povem iz prve roke, ker sem stvar v Bruslju neposredno spremljal.
Romana Tomc je sicer izstopajoča figura znotraj evropskih poslancev, ne samo slovenskih, tudi v širšem smislu. Ob njej pa se postavlja zelo elementarno vprašanje sodobne Slovenije, namreč kako daleč smo prišli, da vse sloni na entuziazmu nekaj deset ljudi, če tu upoštevamo še domačo poslansko skupino največje opozicijske stranke.
Če odmislimo SDS…
Če odmislimo SDS, pa v najboljšem primeru dobimo slabih dvajset ljudi (toliko ni niti prstov na enem samem človeškem bitju), ki spričo poguma in neusahljive energije vzdržujejo standard normalnosti in obče človeške morale v Republiki Sloveniji. Predvsem to velja za medije. Upoštevaje abecedni redosled, tako navajamo oddajo Faktor na TV 3, Nova24TV (tudi revijo Demokracija), Planet TV in Uro moči. Ob tem obstaja še verski tisk (Družina) in Radio Ognjišče. Vzporedno se vse bolj uveljavljajo tudi samostojna spletna mesta: omenimo Portal 24, Prava si, Spletni časopis in nekaj odličnih (regionalnih) portalov, kot je e-maribor.si. So razumljivo tudi drugi, enako tehtni, a jih vseh ne moremo poimensko navajati. Brez težav vidimo, da najbolj izpostavljenih ljudi v teh medijskih segmentih ni več kot za dobro peščico.
Nikjer v Evropi ne srečamo ničesar podobnega. Če bi hoteli dobiti enako razmerje, bi se morali odpraviti do Moskve ali še dlje, do Pekinga. Ob tem je treba reči še to, da novinarstvo leta 2024 v državi skoraj ne obstaja. Izjeme, ki smo jih navedli, le potrjujejo pravilo. Tisto, kar naj bi se tako imenovalo (večinski mediji), je v bistvu transmisija teh in onih lobističnih skupin, ki pa so vse uglašene na retoriko, kakršna je vladala v prejšnji državi. Naši mediji (večinsko) niso ne levi ne liberalni (v evropskem smislu). So nekakšno slepo črevo, ideološko zagozdeno v času rajnke Jugoslavije in njenega ubožnega socializma. Ubožnega tako v dohodkih kot v duhu.
Novi razred
A novi razred, kot po Đilasu imenujemo v tranziciji preobraženo partijsko nomenklaturo, zoper vsako od odgovornih oseb v tistih medijih, ki demokracijo jemljejo resno, sproža odmevne pogrome in jih želi onemogočiti. Prvo orodje pri tem je pravosodje, pri čemer si ne obotavljajo niti pripreti človeka. Pokrito imajo sodno vertikalo, ustavno in vrhovno sodišče. Nad vsem pa je človek, ki ima na svoji delovni mizi pištolo. Tako kot nekoč Ivan Maček Matija. In vsa ta gmota poskuša pravo novinarstvo na vsak način držati proč od večinske javnosti, kar pa ji – spričo popolne, skoraj že kronične odsotnosti objektivnih informacij v prostoru – vsak dan manj uspeva.
Če Pavle Rupar zboruje, bodo večinski mediji molčali. A ljudje bodo – zahvaljujoč alternativnim virom obveščanja – vseeno prišli do resnice. Tako je tudi v drugih stvareh, ne samo pri upokojenski stranki oz. njenem gibanju.
Slovenija je zato normalna… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
[Foto: Zajem zaslona]
