Boštjan M. Turk: V oči bijoče konverzije, povezane z javno RTV Slovenija
Ena nepreslišanih novic tega tedna je bila, da je nova uprava RTV umaknila pobudo za oceno ustavnosti Golobove novele zakona o RTV. To pomeni, da ustavno sodišče o zadevi ne bo odločalo, slovenska javnost pa posledično ne bo dobila potrditve, da je novela zakona v nasprotju z zakonom. S tem je de facto umrla pravna država (tisto, kar je je še ostalo). Peter Gregorčič in Matej Avbelj sta to komentirala s trpkimi besedami: “To dejstvo v sistemskem smislu pomeni, da lahko vsakokratna oblast, če le ima zadostno politično, družbeno in ekonomsko moč – in tudi svoje ljudi na ustavnem sodišču – prav vse institucije, tudi tiste, ki jim mora biti po ustavi zagotovljena vsaj relativna avtonomija, z močjo zakona čez noč in v celoti podredi svojim lastnim političnim interesom. Če je temu tako, pa Slovenija ni več ustavna demokracija. Postali smo politična džungla, v kateri tisti, ki jih je več, celo z aktivno asistenco ustavnega sodišča, lahko vladajo brezpravno in zato tudi neomejeno.”
Brezpravje
To brezpravje se uveljavlja od druge polovice leta 2022. Priča smo “osvobajanju” institucij izpod primata prejšnje vlade, pri čemer so se vsi pridušali, začenši z operativci, da gre za depolitizacijo, katere namen je vrniti javne servise, na primer RTV državljanom. To je v bistvu identičen primer konverzije, obrata, patentiranega po sedemindvajsetaprilski potegavščini.
Razbojnik kliče: “Primite tatu!” Vsi “osvoboditelji” omenjeni medij (drugih žal ni treba, ker so že doživeli isto usodo) osvobajajo v imenu “ljudstva”, ne da bi jih slednje za to prosilo, kaj šele pooblastilo. In razlogi, na katere se sklicujejo, so prav tako za lase privlečeni kot datum ustanovnega sestanka njihove izmišljije, lista tam prisotnih ali namen, ki naj bi jih tedaj zbral za ono več ali manj prazno mizo v Vidmarjevi vili.
“Čiščenje” nepravih ljudi oziroma nenaših po tistih medijih, ki so prej kazali še kolikor toliko talenta za upoštevanje postulatov münchenske deklaracije, temeljne listine neodvisnega novinarstva, se je začelo nemudoma po volitvah. “Osvobodili” so stari programski svet RTV. Sprejeli so tako imenovan “zakon o RTV”, ki je slednjo docela podredil politiki, pač v imenu “civilne družbe”.
A “civilna družba” se je prepredla z večinskimi segmenti na nacionalni televiziji. Njihov skupni imenovalec je, da “jim Republika Slovenija nikoli ni bila intimna opcija”. Znani stavek, ki je kot nekakšna formula, o kateri se preizkuša “zvestoba” globoki (Kučanovi) paradržavi.
“Umazane živali”
Tako nekateri označuje Slovence za “umazane živali”, drugi – Kaja Sajovic (novinarka MMC, portala javne RTV; op. u.) – pozivajo: “Vse postreliti, pa v jame z njimi“, spet tretji narodnozabavno glasbo (Avsenike), ki je varovala in še varuje nacionalno identiteto v odnosu do “srbskega sveta”, diskvalificirajo kot manjvredno oz. kot “fašistično”. Vse to počnejo, zaslanjajoč se za nacionalnim servisom javnih informacij (RTV SLO), ki je namenjen vsem državljanom. Tako se je oblikovala praksa, da se prav v imenu Republike (in njenih državljanov) lahko norčuje iz prav te (in prav njih), ne da bi kdorkoli ukrepal ali sploh razmišljal o tem, tako močno je navidezno pooblastilo, ki so ga nosilci kontinuitete iztrgali zgodovini, onega 26. aprila v Vidmarjevi vili. Ni znano, da bi varuh pravic gledalcev kadarkoli ukrepal: kako tudi bi, ko pa je del prav iste zgodbe.
V zvezi z RTV ne moremo spregledati še ene v oči bijoče konverzije.
Nedavno se je poslovil Sašo Hribar. Requiescat in pace ter de mortuiis nil nisi bene, o mrtvih samo dobro. Kljub temu se noben človek ne more umakniti sodbi zgodovine, najsi bo slednja še tako relativnega značaja.
Znani RTV-komik sicer ne more biti “zgodovinska osebnost”: temu bi najbolj nasprotoval pravzaprav kar on sam. A vendarle: vsa človekova dejanja ostajajo zavezana presoji. K temu nas najprej napeljuje tisto, kar je v človeku najbolj presežno in sublimno (poleg Boga), to je poezija. Vzemimo za primer odličnega epika Antona Aškerca in njegovo pesem Čaša nesmrtnosti. V njej pripoveduje, kako je kalif iz Kordove, mladi Abduraman, želeč odgnati misel na smrt, k sebi poklical tri modrece. Vprašal jih je, kaj naj stori, da bi postal nesmrten. Na koncu mu derviš Rašid poda odgovor, ki je univerzalna formula človekovega prizadevanja na Zemlji, njegovega smisla. Štejejo dobra dela, za najširši sloj ljudi, za domovino… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona; Portal24
