Boštjan M. Turk: Imamo prvo damo, ki je kot Vegeta, v vse se meša in pod njo se dogaja marsikaj
Družbeno tkivo republike razpada s hitrostjo, ki je alarmantna. Vse to zahvaljujoč vladi RS, njenemu predsedniku in poslancem, ki ji zagotavljajo večino. V četrtkovi Tarči, ki je bila spet namenjena uničevanju opozicije – kje v EU pa je televizija, ki se ukvarja z opozicijo namesto s pozicijo? – smo izvedeli nekaj pikrih podrobnosti. Razkrile so se v obliki vprašanja, ki ga je zastavil eden od sodelujočih: “Kaj imata skupnega Robert Golob in Rok Snežič? Odgovor je preprost: Tino Gaber. Imamo prvo damo, ki je kot Vegeta, v vse se meša in pod njo se dogaja marsikaj.”
Kako razumeti ta “vse se meša” in “pod njo se marsikaj dogaja”, je stvar interpretacij, h katerim upamo, da pristopi kakšen psihoanalitik formata Roman Vodeb. Sami si pri tem mislimo vse – in nič, kot večina državljanov.
A to sploh še ni najhujše, s čimer nam je postregla vlada v iztekajočem se tednu. Osvobojena RTV, ki je sedaj – tudi po (obljubljeni) močni finančni injekciji – docela uglašena z Gregorčičevo 25, je 29. novembra bučno praznovala dan republike SFRJ. Bojda je šla ena od novinark celo v Jajce, da bi jugonostalgično navdušenje zajela ad fontes, pri viru.
Razumljivo je, da je to upor zoper zdravo pamet. Častiti državo, nastalo v državljanski vojni, ki je med majem in junijem 1945 pobila četrt milijona nedolžnih ljudi, je prismojeno početje. Še toliko bolj, ker se kri ni pojavljala samo pri rojstvu FLRJ (SFRJ), temveč tudi pri njenem koncu. Ta se je zgodil v obliki ene od najbolj krvavih državljanskih vojn, ki je v republiki, katere del je Jajce, zahtevala spet četrt milijona mrtvih. Kaj je tu za proslavljati? Vse v zvezi s SFRJ je namreč povezano s krvjo, z zločini in s splošno bedo.
A ne moremo si zatiskati oči, da se večinski volivec še kako rad napaja v teh strupenih studencih. Kolikor noro se to sliši, pa je še preklemano resnično.
Gre za refleks, bolje “refluks”, ki ga poznamo pod imenom “jugonostalgija”.
Njeni talci smo, vsako leto bolj. A ta je v svojem jedru naivna, neinteligentna in v tej nemoči docela slepa. Zakaj ne pomeni nič več in nič manj kot zanikanja vsega, kar smo Slovenci ustvarili od leta 1991. In ustvarili smo ogromno. Če se omejimo na najpomembnejše, morda ne bo odveč podatek, da se je v samo treh desetletjih (1990–2020) življenjska doba prebivalstva opazno povečala. Ob tem se je dvignil bruto družbeni proizvod, tako da je Slovenija skoraj dosegla povprečje Evropske unije. Spomnimo: pred slovesom od SFRJ je slovenski BDP znašal manj kot tretjino avstrijskega. Bili smo reveži, drugorazredni državljani, strgane plahte.
Ta podatek konkretno potegne za sabo naslednjega. Človek je moral na primer za renault 19 še v osemdesetih letih 20. stoletja garati kar 107 mesecev. Danes za primerljiv model, megane, delaš le 17 mesecev. To pomeni skoraj desetletje razlike. Za leto in pol dela nisi v Jugoslaviji dobil ničesar, morda konjski komat z vozom.
Želite torej novo Jugoslavijo? Premislite!
Kajti če je zraven prišlo še živinče, je moralo ob takšnem nakupu biti že precej brez moči. Lestvica razpoložljivih modelov na jugoslovanskem avtomobilskem trgu se je namreč začela pri poljskem fiatu 650 (imenovanem “peglezen” ali “bolha”). Zanj si moral delati 19 mesecev, toliko kot danes za boljšega golfa z 1,9-litrskim motorjem. Jugoslavija? Ne, hvala.
Vendar si moramo ob tej primerjavi zastaviti še vprašanje, namreč je “bolha” sploh bila avto? Zaradi prešibkega motorja je nisi mogel peljati v malo večji klanec: konkretno, z njo nisi prišel prek mejnega prehoda Korensko sedlo, ker je ostala brez sape že pred prvo serpentino. To vem iz lastnih izkušenj. V primeru prometne nesreče pa ti je jamčila zanesljivo smrt. Tako je na primer – čisto po nepotrebnem, skupaj s svojo ženo Vesno – umrl eden najboljših kirurgov (v svetovnem merilu) Marko Godina. Na dolenjki, ki je bila spet jugoslovanska “pogruntavščina”, se je vanju februarja 1986 čelno zaletel avtomobil z avstrijsko registracijo. Ne povzročitelju nesreče ne njegovemu sopotniku ni bilo nič. Toliko o varnostnih “prestižih” vozil v jugoslovanskem socializmu. “Druže Tito mi ti se kunemo?”
Pri ostalih artiklih je bilo podobno kot pri avtomobilih. Zanje si moral delati v povprečju prav tolikokrat več, večina tega, s čimer razpolagamo danes, pa ljudem tako in tako ni bila dostopna. Ob tem še en podatek. Četudi si se moral za stoenko pretegovati kar 38 mesecev, to sploh ne pomeni, da si jo dobil. Na avtomobile iz Kragujevca (kot na ostale, tu je še posebej izstopal “golf”, kot so ga proizvajali v sarajevskem Tasu) si moral čakati tudi do nekaj let. Neredko se je zgodilo, da je stranka, ki je model vplačala, le-tega sploh ni prevzela, ker je prej – umrla.
Živeli smo torej 10-krat slabše.
Tolažba je bila ta, da so bili takšni “ocvirki” lastnost prav vsakega socializma “s človeškim obrazom” oz. tistega političnega sistema, kjer so vladali delavci, pa najsi so bili “samoupravljavci” (SFRJ) najsi ne (ostale dežele, predvsem Varšavskega bloka). Razumljivo je, da niti v Jugoslaviji niti drugod delavec ni odločal o ničemer, kaj šele da bi vladal. So pa v njegovem imenu to rade volje počeli drugi.
Ameriški predsednik Ronald Reagan je bil med drugim znan po svojem humorju. Tako je rad pripovedoval šale iz Sovjetske zveze. Na primer: stranka vplača avtomobil tipa lada in vpraša prodajalca, kdaj ga lahko prevzame. Ta pogleda datum vplačila in odgovori, da na isti dan natančno čez deset let. Nato kupec vpraša, ali naj pride po avto dopoldan ali popoldan. Prodajalec mu začudeno odvrne, češ, kakšna razlika pa je tu. A novi lastnik zelo konkretno pojasni, da velika: dopoldne tega dne je namreč že naročen vodovodni inštalater.
V Jugoslaviji pač ni bilo dosti drugače, če Reaganovo šalo le vzamemo v smislu italijanskega pregovora “Se non è vero, è ben trovato.”. Če že ni čisto res – a precej resnice v tem le je -, se pa dobro sliši.
Iz Jugoslavije je bilo torej ne samo potrebno, ampak nujno oditi.
Osamosvojitev je bila… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona; Portal24
