Boštjan M. Turk: Andrej Hoivik kot tragični junak
Rezultat referenduma je bil presenetljiva, a pomembna zmaga demokratične alternative (s tem izrazom mislimo na stranke sedanje opozicije, brez SLS in Demokratov, ki v kampanji nista sodelovali). Cena, ki jo je bilo treba zanjo plačati, pa je visoka. Naše besede veljajo Andreju Hoiviku, na čigar plečih je počivala večina odgovornosti za usodo referenduma 11. maja 2025.
Sam pisec tega članka ne izključuje – po daljšem premisleku – možnosti, da mu je bilo podtaknjeno kakšno kratko učinkujoče mamilo. Motiv bi namreč storilci česa takšnega še kako imeli – diskvalificirati nosilca prizadevanj v referendumski bitki – in na ta način rezultat sam. Pri tem ne vztrajamo, zdi se nam zgolj ena od možnih interpretacij.
A ni vsaka nesreča brez kančka sreče: ta je v tem še posebej bogata. Andrej Hoivik je namreč pojmovan kot tragični junak, ki je dal vse za skupno stvar. Njegova popularnost v tem trenutku je izjemna, treba si je pogledati zgolj dejansko ogledalo sodobne družbe, kaj se zrcali v njem. S tem mislimo na družbena omrežja, začenši s tistim, ki je najbolj namenjeno oblikovanju političnih idej in njenih plimovanj med ljudmi, z omrežjem X oz. twitterjem.
Sam sem to presodil na osnovi lastne izkušnje, zato tudi pravim: nosilec referendumske pobude zoper izredne pokojnine privilegiranih “kulturnikov” bi utegnil dobiti precej več glasov na volitvah 2026, kot jih je na tistih leta 2022, pa še tedaj jih ni bilo malo.
Referendum
Referendum je bil potreben za to, da je leto pred volitvami vzdignil moralo, češ dá se. To je bila predragocena lekcija. Ljudje demokratične alternative, to pa so državotvorno razmišljujoči člani slovenske skupnosti, najbolj potrebujejo optimizem.
Če stvari namreč pogledamo s perspektive 35. obletnice prvih demokratičnih volitev, bi lahko rekli: kaj pa se je spremenilo, saj imajo oblast v rokah isti ljudje, kot so jo imeli pred letom 1990, ali jo imajo pač sedaj njihovi potomci. To je sicer bolj ali manj res, a je ena bistvena razlika.
Oblast pred letom 1990 je bila absolutno v rokah partije, danes je v rokah njenih “ponosnih naslednikov” zgolj relativno. Razlika med enim in drugim je tisto, kar predstavlja najdragocenejši spomenik, ki ga imamo na tleh republike, spomenik, trajnejši od brona, to je našo državo. V času, odkar jo imamo, smo namreč napredovali civilizacijsko in gospodarsko (v smislu osebnega standarda in standarda našega okolja, Slovenije) kot nikoli v svoji zgodovini.
Več ali manj dolgujemo EU, na katero smo prenesli večino kompetenc. Slovenci smo pravzaprav glavni zmagovalci velike združitve evropskih narodov leta 2004. Če bi imeli normalno oblast, bi bili danes dejansko druga Švica. Ob tem izrazimo še upanje, da tudi EU postane spet tisto, kar je bila v času našega pridruževanja.
Lastijo si oblast
Oblast, ki si jo lastijo Milan Kučan in njegovi, sedaj že generacijsko precej razdeljeni, razcepljeni in med seboj kar krepko sprti klani, je tako relativna. Zelo relativna. Na Milanu Kučanu (in njegovih ljudeh) je ob vsem še težka hipoteka, ki se je ne bodo znebili, namreč da si Republike Slovenije niso želeli in so naredili čisto vse, da bi do nje nikdar ne prišlo.
Da bi to prikrili, si prizadevajo iznajti “kvadraturo kroga”, to je, kako naj bi bili njihova partija (in njena Jugoslavija) “kompatibilni” z današnjo republiko. V ta namen si izmišljajo nove in nove “štorije”, med katerimi je najnovejša tista o rojstvu osamosvojitve v “kočevskih gozdovih”. Tam, kjer se je za Slovence sploh rodilo prekletstvo titoistične Jugoslavije. Če gledamo na stvari s stališča objektivne, zgodovinske vede.
Zveza komunistov Slovenije
Sicer je bila slovenska suverenost največji strah prenavljajoče se Zveze komunistov Slovenije, a drugače tudi ni moglo biti. Predsednik njenega Centralnega komiteja je bil hkrati tisto, kar Milovan Djilas v svoji nesmrtni knjigi Novi razred imenuje s prav istim imenom: novi razred partijske buržoazije, z drugim imenom, gospodje-tovariši.
Republika Slovenija, kot je bila 25. junija 1991 vzpostavljena, bi novi razred za vselej odpravila na smetišče zgodovine. Tako je bilo po vsej Vzhodni in Srednji Evropi: v Romuniji so poglavitnega tolovaja gospodov-tovarišev postavili skupaj s soprogo kar pred zid. Televizijske kamere so nič kaj prijazen obračun ponesle po vsem svetu, tudi v pregovorne Murgle…. več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Portal24; Foto: zajem zaslona/Info360 Ura resnice YT
