Bohemian Rhapsody in 5 načinov kako biti bolj avtentičen
Nikoli nisem bil poseben ljubitelj glasbe skupine Queen. Tistih nekaj velikih uspešnic (We are the Champion, Radio ga-ga, Mamma … ) seveda, drugo pa me pušča precej hladnega. Vseeno sem si pred dnevi v kinu ogledal film Bohemian Rhapsody, film o glasbeni skupini Queen oziroma bolje rečeno, o pevcu te skupine, Freddiju Mercuryju.
Iz kinodvorane pa sem odšel prijetno presenečen. Dobil nisem le prijetne zgodbe o skupini Queen in nekaj dobre glasbe, temveč predvsem vpogled v Freddijevo intimno doživljanje sebe in svoje vloge v javnosti. Skozi cel film sem namreč lahko zasledoval Freddijevo željo, da bi ga ljudje prepoznali takšnega, kot je bil, da bi bil res dobro razumljen, torej, da bi prepoznali njegovo avtentičnost.
Ampak, kaj to sploh je? Kaj sploh pomeni »biti to, kar si?«
V svoji knjigi »Govorica telesa in osebna karizma« sem v drugem delu, kjer pišem o osebni karizmi, med drugimi lastnosti navedel in širše opisal prav avtentičnost tj. biti to, kar si. Privlačnost avtentičnosti je več kot očitna. Si lahko zamislite, kaj bi se zgodilo, če se nam, kar naenkrat, ne bi bilo več treba ukvarjati s tem, kaj si drugi mislijo o nas? Seveda tudi sam rad mislim in govorim o tem, da se nam ni treba obremenjevati z mnenjem drugih o nas. Pa vendar, gre kdaj res popolnoma brez tega? Kako naj bo človek torej avtentičen, popolnoma to, kar je, ne glede na vse?
Nekaj nasvetov:
1. Ne laži!
Očitno, kajne? Mogoče res, a le na prvo žogo. Večina nas je bila vzgojena, da naj tako ali drugače ugajamo ljudem. Da naj poskrbimo, da nas bodo ljudje čim bolje sprejeli in ne, da naj ves čas govorimo samo resnico. Vzgojeni smo torej bili, da naj resnico nekoliko prilagodimo, če je treba. Da naj uporabljamo tako imenovane neškodljive laži, da naj se po potrebi včasih nekoliko tudi pretvarjamo, kdaj kaj tudi zaigramo zato, da bo vse skupaj sprejemljivo za vse. Vendar pa je pretvarjanje, resnici na ljubo, zgolj oblika laganja. Tudi, če to počnemo le zato, da nekoga obvarujemo, je to še vedno le laganje. Laganje pa je zelo stresna dejavnost tako za naše telo kot tudi za naše možgane.
2. Povej resnico … na pravi način!
Ne, ne zanikam prejšnje točke. Obstaja namreč velika razlika med spoštovanjem resnice v življenju in življenjem, ko vedno poveš tisto, kar imaš na jeziku. Včasih preprosto ni primerno izraziti točno tisto, kar mislimo. To pa ne pomeni nujno, da se moramo zlagati. Lahko smo tiho … in si pač mislimo svoje. Vseeno pa vedno tudi ne gre tako. Če že moramo povedati kar mislimo in vemo, da bomo sogovornika s tem prizadeli, pazimo, da povemo le svojo resnico in ne sodimo o tem, kar mi mislimo, da je resnica za našega sogovornika.
PRIMER:
NE: To, kar počneš, je grozno in skrajni čas je, da greš v zapor, da boš dojel, kaj počneš narobe.
DA: Mislim, da to, kar počneš, ni v redu in ob tem ne morem biti tiho.
3. Drži se svoje resnice!
Stara ljudska modrost pravi, da imamo v življenju opraviti s tremi vrstami stvari. Z mojimi, tvojimi in nedosegljivimi. Avtentičnost je vedno imeti opravka le z mojimi in ne imeti opravka s tvojimi stvarmi. To ljudje radi zamenjujejo, predvsem tako, da raje »pomagajo« drugim, kot pa da bi se ukvarjali s seboj in svojimi stvarmi.
Kdo so drugi in kaj so njihove stvari, so predvsem … njihove stvari in ne naše.
4. Poslušaj svoje telo!
V svoji knjigi »Samozavest je seksi« sem skozi izrek »Če razmišljaš kot limona, se tudi obnašaš kot limona« želel pokazati, da je telo vedno z nami, da je naš neločljivi del. Če k temu dodamo še, da je včasih res težko ugotoviti, kdo smo in kaj si želimo, se nam kot na dlani, pokaže možnost, da se za odgovore obrnemo kar na svoje telo.
Telo namreč vedno zelo dobro ve, kako se počutimo ob kakšni ideji, tudi če se teh občutij ne zavedamo.
Recite glasno: »Obožujem gripo!« ali pa »Navdušen sem, ko me kdo na cesti pošteno nadere!« in potem opazujte svoje telo. Opazili boste čuden občutek v želodcu, mogoče nihaj čeljusti, mogoče rahel odmik telesa nazaj ali pa samo kisel nasmeh ob takšni ideji. Ko torej izjavimo nekaj, kar podzavestno sovražimo, nam telo ta občutja sporoči skozi drobne, a opazne gibe, trzaje ali kombinacijo teh.
5. Bodi blag/a do sebe!
Biti »to, kar si« ne pomeni tudi biti popoln. Popoln je Bog, mi smo pa samo ljudje in ena od lastnosti človeka je prav ta, da ni popoln. Da je občasno zmeden, da občasno dela tudi napake in da je občasno vse prej kot popoln. Če torej ljubimo in hvalimo le tiste stvari pri sebi, ki so lepe, močne ali pametne, zavračamo stvari, ki nas naredijo resnične. Prav to pa je nasprotje avtentičnosti.
Začnemo skrivati to, kar je resnično in kazati na zunaj le tisto, kar je po naše res privlačno, čeprav je to nekakšno vsiljevanje. Edino, kar res lahko storimo, je, da svoje slabosti sprejmemo z razumevanjem in sočutjem. To ne pomeni, da se ne mislimo izboljšati temveč predvsem to, da smo veliko bolj blagi do sebe.
Ljubiti in sprejemati sebe, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi je, konec koncev, edina pot do prave avtentičnosti. Predvsem pa je to tudi razlog, zakaj nas avtentičnost, to je dovoliti si biti to, kar si, tako osvobaja, osrečuje in bolje povezuje z ljudmi okoli nas.
Srečno!
Edvard Kadič
vir Foto: Wikimedia
