Besede – Besede so odraz našega notranjega sveta
“Beseda izrečena ne vrne se nobena.”
Star in zelo resničen pregovor. Besede pustijo sledi. “Se spomniš, kaj si mi rekel?” Že davno sem pozabil, kaj sva se pogovarjala. Prijatelju je ostalo v spominu, kaj sem mu povedal, ker mu je to veliko pomenilo. Se zavedamo besed, ki jih izgovorimo, napišemo? Tudi na tem področju naših medsebojnih odnosov je nujno, da razmišljamo in se pogovarjamo.
Pred kratkim sem srečal gospo, spomnila se me je, ko sta bila s fantom na pripravi na zakon. Rekla mi je: “Po vaših besedah sva ostala s fantom skupaj.” O, sem se začudil. Ne vem, o čem sem takrat govoril. Doživim presenečenje, a tudi dober občutek, da je “beseda obrodila sadove”.
Žena pravi: “Od takrat, ko mi je to povedal, se je vse spremenilo.” Z izkušnjo iz otroštva, ki jo je podelil z ženo, se jima je odprla popolnoma nova pot in smer življenja. Žena je ob možu začela spoznavati njegov značaj in lažje sta se razumela.
“Po besedah zdravnika je dobil upanje in tolažbo.” Zdravnik je mlademu rakavemu bolniku obljubil pomoč in mu predstavil potek zdravljenja. Besede, ki dajejo tolažbo, so izredno pomembne.
“Ostrina njenih besed je jasno pripovedovala o sovraštvu med nama.“
V tistem hipu so njegove besede povedale vse: “Nočem te videti, nočem imeti opravka s teboj.”
Če pazljivo opazujemo življenje, bomo odkrili in spoznali, da so besede, ki imajo izredno moč. Besede dajo vse. Besede pripovedujejo, napovedujejo, besede objemajo, mehčajo, razveseljujejo, žalostijo. Spreminjajo naša pota v veselje in srečo. Izražajo žalost, jezo, negativna človeška nagnjenja.
Načini govora in komuniciranja so različni
Vsak človek ima svojevrsten način govora in komuniciranja. Ker smo si tako različni, vsak izmed nas edinstveno pristopa k bližnjemu. Z besedami in govorico telesa sporočamo bližnjim. Ste že kdaj temeljito preverjali sami sebe, kako se pogovarjate? Kakšna so vaša sporočila? Izredno pomembno je, da se vedno učimo dialoga z bližnjimi. Z leti se tudi naš način spreminja. Ali kdaj vprašate prijatelje, ki so iskreni do vas, kako se pogovarjate z njimi? Bližnji nam lahko veliko pomagajo, če se iskreno pogovarjamo. Izkušnje nam pomagajo pri medsebojnih odnosih.
Od otroštva naprej se učimo odnosov in komuniciranja. Starši spodbujajo otroke, da čimprej spregovorijo. Kako so veseli njihovih prvih besed. Poznam ljudi, ki vse, kar mislijo, tudi povedo. Vedno to ni modro. Včasih vemo, da je v naših glavah marsikaj, kar ni za javnost in niti sebi niti bližnjim ne naredimo dobro, če vedno povemo, kar se nam plete po glavi.
Govorica je polna čustev, tudi najmočnejših in najtežjih. Ko smo jezni ali žalostni, nas čustva prevzamejo in jih izražamo, pa če se tega zavedamo ali ne. Ko nas prevevajo močna čustva, izgovorimo besede, ki so lahko zelo neprimerne in bližnjemu rečemo kaj, kar ni prav. Vedno se je treba učiti, kako naj izražamo močna čustva. Prav je, da jih izrazimo, da se osvobajamo, a pri tem ne smemo prizadeti bližnjih. Velik dar je če imamo čustva tako pod kontrolo, da z besedami ne prizadenemo bližnjih in sebe.
“Česar je polno srce, to usta rada govore.”
Besede so odraz našega notranjega sveta. “Česar je polno srce, to usta rada govore.” Ustrašim se človeka, ki preklinja. Ni dolgo, kar sem poslušal delavca, ki je uporabil vse mogoče grde besede. Ni mu zmanjkalo. Opazoval sem ga. Ima ta mladi mož tak način, da z grdimi besedami rešuje težave pri delu? Ali se je navadil? Ali sam sebe potrjuje? Se je navadil, ker živi v okolju, ki komunicira na tak način?
Besede so ogledalo naše duše. Ljudje smo dobra bitja. Ali se sploh zavedamo, da imamo v sebi srčnost, da želimo biti ljubljeni in spoštovani? Naša samopodoba je premalo sveta in lepa. Ali vidimo v sebi dobre lastnosti, po katerih nas ljudje spoznajo? Vsak človek ima kvalitete v značaju in vsak je posebno obdarovana osebnost. Ali gradimo in delamo na tem? Zmoremo in znamo? Ljudje nosimo s seboj dediščino, pač tisto, kar so nam dali starši. Čeprav so bili dobri in plemeniti, revni in verni, nam niso znali dati močne popotnice, da bi vedeli zase, da smo dobri ljudje. Mnogi starši so želeli in še želijo, da bi bili otroci podobni njim, kar se tiče življenjskih vrednot in načina življenja.
Vsrkavajmo vase čim več lepega in dobrega. Dovolj poznate sami sebe, da veste, kaj vam pomaga napolniti vašo dušo, vaš notranji svet? Če želimo dobroto in ljubezen v sebi ohranjati, potrebujemo stalni dotok lepega in dobrega, da bomo ostajali dobri. Ljudje, ki vedno rastejo z željo, da bi bili dobri ljudje in je to njihovo vsakdanje geslo, napredujejo v dobroti in srčnosti. Vsak človek najprej sam sebe vzgaja. Kako skrbimo zase in se vzgajamo?
Pri sebi moramo začeti
Pri sebi moramo začeti. Gledališče, umetnost, glasba, molitev, narava, meditacija, maša, branje Svetega pisma, dobre knjige in še in še. Imejte za svojo duhovno hrano vse, kar vam napolnjuje dušo in daje srčnost. Lahko je dovolj že to, da vsak dan živimo dve zapovedi, ki sta življenjsko pomembni. Zapoved ljubezni do človeka in ljubezni do Boga. V teh dveh zapovedih je vse, kar potrebujemo zase in za bližnje.
Modrost življenja je, da prava beseda najde pravo mesto. Govoriti takrat, ko se mi zdi, da je pametno, modro in razsodno. Kdaj naj povem? Ni pravila, ker so izkušnje zelo različne. Naj bo naš kriterij ta, da imamo v sebi najlepše za bližnje, ko govorimo.
Druga pomembna drža je, da se zavedamo, kaj rečemo, pomembna je vsebina naše izrečene besede. Premislimo, ali je ta beseda primerna in kaj bo ustvarila v bližnjem, ali v bližnjih. Kako bodo bližnji moje besede sprejeli? Ko želimo bližnjim povedati resnico, ki jih lahko prizadene, znamo izbrati dovolj nežen način? Pazimo, da ne prizadenemo osebe, naše govorjenje nikoli ne sme biti obsojajoče, napadalno ali uničujoče, ampak spodbudno in človeško. Pazimo, da zaradi človeških napak ne vzamemo človeku dostojanstva. Pazimo, da govorimo le o dejanjih, in pri tem je dobro, da ne kritiziramo in obsojamo človeka, kot da ne vidimo v njem nič dobrega. Naj nam pri tem pomagajo tudi Jezusove besede: “Ne sodite, in ne boste sojeni.” (Lk 6, 37)
Žalostno je, kadar popolnoma pozabljamo, da z vsako besedo bližnjemu dajemo lepšo podobo in drug drugemu pomagamo na poti k sreči. Naj bo ta drža v nas.
Vsaka izrečena beseda naj bo iz ljubezni in za ljubezen. Če se trudimo za tak način medsebojne komunikacije, bomo vedno na pravi poti.
Benedikt Lavrih
Foto: Osebni arhiv; Portal24
