Afera Klakočar-Zuljan: Od šepetanja do priznanja
Zgodba o vezi med članico Gibanje Svoboda in predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič ter kitaristom Šank Rocka Borom Zuljanom, se je začela kot trač, nato pa je prerasla v javno razpravo o etiki, odgovornosti in dvojnih merilih aktualne politične elite. Požareport je namreč 24. januarja 2025 poročal o sumih, povezanih z Zuljanom, in namigoval na etične težave, vključno z domnevnimi plačili iz sredstev Gibanja Svoboda. Zuljan naj bi snemal videe za njena družbena omrežja, prejemal pa cca 3000 evrov mesečno od Gibanja Svoboda.
Zapis Zuljanove hčerke
Govorice so dobile raketni pospešek marca 2025, ko je hčerka Bora Zuljana, Lia, na Facebooku objavila čustven izliv. Očetu je očitala prevaro in razpad družine, pri čemer je neposredno omenila Urško Klakočar Zupančič: “Lažeš, varaš mojo mamo s predsednico Državnega zbora in zdaj boš še govoril, da je bila moja mama tista, ki te je zmanipulirala. In ti si še drzneš prikazati v hiši? Moji mami pisati sporočila, da boš ti spal v postelji, naj ona spi drugje. […] Za nas ne obstajaš.” Objava, ki jo je Lia pozneje umaknila, je bila kot kamen, vržen v mirno jezero.
Mediji so pograbili zgodbo, družbena omrežja pa so se razgrela z mešanico posmeha, zgražanja in pikrih komentarjev. Krstili so jo za “afero Šank Rock,” ki je pri nekaterih na ustnice vabila nasmeške, pri drugih pa jezo. Komentatorji na X-u so se norčevali iz “evforične predsednice” in njenih “diskretnih prostorov”, medtem ko so drugi opozarjali na resnejše vprašanje: ali je to sploh zasebna stvar?
Zanikanje in sprenevedanje
Sprva je Klakočar Zupančičeva govorice zanikala. Na Facebooku je zapisala, da je “zasebnost njena pravica” in da gre za “uničevalski stroj”, namenjen njej in njenim bližnjim. A tako poceni kazanje s prstom na druge ni rodilo sadov. Še huje, šušljalo se je o njunih domnevnih intimnih srečanjih kar v Državnem zboru, kar je sprožilo še vprašanja o varnosti in primernosti rabe javnih prostorov. Govorice o Zuljanovih “nočnih obiskih” in posebnih prepustnicah so dobile krila, nekateri so celo namigovali na “službena” potovanja in vse kar je povezano s tem na račun davkoplačevalcev.
Priznanje in zdaj je vse “fino in fajn”
Nato je 11. aprila 2025 prišlo do preobrata. Bor Zuljan je javno potrdil: “Z Urško Klakočar Zupančič sva par.” Klakočar Zupančičeva je v intervjuju za Slovenske novice dodala, da njuno zasebno življenje nima zveze z njenim delom, in zanikala, da bi vplivala na Zuljanove pogodbe. Zakaj to priznanje zdaj? Verjetno je šlo predvsem za strateško potezo. Javni pritisk je rasel, obtožbe o “seksu v Državnem zboru” so postale preglasne, javnost pa vse bolj radovedna zaradi vprašanj o Zuljanovih obiskih. Priznanje je verjetno le poceni poskus, da se zgodba omeji na “ljubezensko razmerje” in zaščiti ugled institucije.
Je zasebno življenje javnih osebnosti res zasebno?
Njuno razmerje samo po sebi ni problem. Zasebno življenje je res zasebno. A ko predsednica Državnega zbora, simbol javne integritete, dopusti, da njen partner brez jasnih kvalifikacij prejema javna sredstva, se odprejo vrata dvomom. Še bolj zaskrbljujoče je molk levice. Gibanje Svoboda in koalicija se delata, kot da ni nič narobe. Namesto da bi zahtevali pojasnila, tolerirajo ravnanje, ki meče senco na najvišjo institucijo. Res se ni čuditi prostemu padu podpore Gibanja Svoboda v javnosti. Omenjena “afera” namreč ni le vprašanje Urške Klakočar Zupančič. Gre za vprašanje standardov, ki naj bi veljali v političnem prostoru. Če bi šlo za opozicijskega politika, bi levica že vpila o korupciji in nemoralnosti, kolesarila od jutra do večera in po Evropskem parlamentu kričala, kakšni nemoralneži živijo v tem njenem raju po Alpami. Dvojna merila? Očitno.
Klakočar Zupančičeva bi morala vedeti, da njena funkcija zahteva nekakšno brezhibnost, čistost. Namesto tega pa smo še enkrat več na tem mestu dobili dramo, ki razkriva šibkost sistema, kjer se neprimerno vedenje zdaj že serijsko pometa pod preprogo. Če si “na pravi strani”, seveda. Res je čas za spremembe. Skrajni čas.
